Izid Helidon 1970.

V svojih najbolj rosnih letih sem skoraj vsak dan poslušal ploščo Slovenski oktet, ki je izšla leta 1962 pri beograjski založbi kaset in plošč, na njej pa je prva zasedba Slovenskega okteta (Gašper Dermota, Janez Lipušček, Marij Kogoj, Božo Grošelj, Tone Kozlevčar, Andrej Štrukelj, Marjan Štefančič in Dragiša Ognjanović) pela slovenske narodne in ponarodele pesmi. Ubranost njihovih glasov in visoka otožnost solističnega prispevka mojstrskega pokojnega tenorista Janeza Lipuščka (ki me je pozneje spominjala na podobno visoko otožnost Hanka Williamsa) me je pritegnila že kot predšolca. Začel sem brskati po domačem arhivu, ki je bil vedno poln plošč, od klasike do popevk, francoskih šansonov in evropskih šlagerjev. Poleg plošče Slovenski oktet in Božične pesmi (ta je izšla leta 1966 pri založbi Mladinska knjiga, kar marsikaj pove o precej demokratičnem in proti zahodu odprtem tedanjem socialističnem režimu pri nas), sem vedno znova naletel na dve črni plošči s skoraj identičnim ovitkom, ki sta nosili ime Slovenskega okteta – Katrca in Sedem rož. Obe plošči sta izšli pri založbi Helidon v začetku sedemdesetih, obdobju, ki je pomenil prvi resnični vrhunec za domačo diskografijo. Založba Helidon je sicer obstajala od leta 1967, a v letu 1970 je izdala nekaj najpomembnejših zgodnjih dolgometražnih (LP) izdaj, med njimi festivalsko ploščo Slovenske popevke, tega leta pa je začela uradno delovati tudi Založba kaset in plošč RTV Ljubljana.

 

Nič presenetljivega torej ni, da prva izmed dveh »črnih« plošč Slovenskega okteta sodi v leto 1970. Katrca letos praznuje abrahama in ostaja med najpomembnejšimi izdajami okteta. Prva zasedba je zabeležila svoj vrh s ploščo Slovenski oktet (ki je pozneje izšla v dvanajstpalčni obliki kot Nocoj pa, oh, nocoj), Katrca pa je bržčas najvidnejši album druge zasedbe, ki je vokalno podobo okteta nekolikanj spremenila in modernizirala. Posnetki so nastali pod glsbenim vodstvom dr. Valensa Voduška, v zasedbi pa so se pojavili nekateri novi glasovi, ki so pomembno prispevali k novim diskografskim poglavjem okteta. Pomemben vezni člen med obema zasedbama je bil tenorist Božo Grošelj, ki je v prvi zasedbi pel znamenito Kernjakovo Mojcej, v drugi pa naslovno Katrco, tudi iz Kernjakove delavnice. Neutrudni mojster zbiralec ljudskega gradiva s Koroške je po ljudskih motivih spisal kar nekaj zdaj ponarodelih pesmi, ki sodijo med najpomembnejše (in tudi najbolj priljubljene) interpretativne dosežke Slovenskega okteta.

 

Iz prve »postave« so na plošči Katrca poleg Grošlja ostali še Marjan Štefančič (ta je bil rdeča pevska nit okteta še dolga desetletja zatem), Andrej Štrukelj in Tone Kozlevčar. »Novi« štirje: Peter Čare, Jože Kores, Danilo Čadež in Peter Ambrož (ki ga poznate tudi ljubitelji slovenske popevke) so izvedbam na plošči Katrca dali pečat »nove dobe Slovenskega okteta«. Pri izboru programa so bili velikodušni: 14 pesmi iz bogate skrinje slovenske ljudske in ponarodele glasbe je poleg že omenjenih Kernjakovih (poleg Katrce je na plošči še njegova adaptacija koroške ljudske Juhe, puojdamo u Škuofeče, ki nekako tematsko zaključi ploščo, dočim sta na plošči še dve drugi koroški: Nmav čez Izaro in Zdaj n'ča bom več hodov) ponudilo nekaj poezije iz 19. stoletja (Stritarjeva Žabja svatba, tokrat Žabe z glasbo Vinka Vodopivca), pa skok v zamejstvo (Ljubezenske pesmi iz Rezije v adaptaciji Rada Simonitija), tu je denimo Verbičev Vasovalec, ki ga je osem let zatem na svoji prvi veliki plošči priredil tudi Andrej Šifrer, pa znamenita Pesem o Martinu Kebru v adaptaciji Danila Bučarja, Zagorski zvonovi, Pri farni cerkvici in Pobič sem star šele osemnajst let, balada o cesarski vojaški zgodovini dežele, kjer solira Peter Ambrož. Med solisti sta še Tone Kozlevčar v pesmih Zdaj n'ča bom več hodov, Vasovalec, Oj, te mlinar in Juhe ... in Danilo Čadež v Ljubezenskih pesmih iz Rezije. Program, ki ga je oktet izvedel na pričujoči plošči, je pozneje tako ali drugače izšel še večkrat, na kaseti pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana denimo kombiniran z nekaterimi pesmimi s plošče Sedem rož (1972), denimo z Jenkovo/Vilharjevo Lipo, pri Helidonu pa v osemdesetih na kaseti Katrca. Leta 1976 je zasedba izdala še tretjo Helidonovo ploščo, S pesmijo okrog sveta, kjer je poleg slovenskih pesmi v program vključila še pester nabor repertoarja iz svetovnih ljudskih godb; poleg nove izvedbe Večernega zvona (izvajala ga je že prva zasedba z Lipuščkom) in Kalinke se je oktet med drugim podal tudi v svet afroameriške duhovne glasbe z izvedbo spiritualov You Better Mind in Deep River. Pa vendar je do leta 1981, ko je spet nekolikanj prenovljena zasedba pri Založbi kaset in plošč izdala ploščo Nocoj in vselej, kjer je pravzaprav utrdila in poglobila smer, nakazano v repertoarju z albuma S pesmijo okrog sveta, album Katrca veljal (in pravzaprav tudi dokončno obveljal) za osrednji »statement« okteta; tudi v očeh poslušalcev so bile pesmi s te plošče tiste, ki so bile najbolj povezane z njihovim imenom.

Katrca po petdesetih letih kot plošča ne zveni prav nič postarano; zdi se, da je z leti na žlahtnosti še pridobila. Zborovsko petje je pri nas bilo vedno zelo priljubljeno in negovano, Slovenski oktet pa je iz povprečja številnih tovrstnih zasedb vedno štrlel kot najbolj profesionalna in umetniško dovršena tovrstna entiteta, zlasti v svojih prvih dveh inkarnacijah, po katerih je bržčas še vedno najbolj znan in spoštovan. Hkrati sodi album Katrca v vrh domače produkcije nosilcev zvoka tudi po domiselnem oblikovanju in konceptu. Že ob prvem pogledu na ploščo ni bilo dvoma, da gre za Helidonovo izdajo, kar pri oblikovanju velikih plošč v sedemdesetih ni ušlo niti nacionalni radijski hiši, ko je leta 1973 začela tudi sama izdajati vinilne albume.

»Katrca, Katrca, daj m' strdi, dolgo že, dolgo srce me boli ...« je pel Božo Grošelj v eni svojih najbolj znamenitih izvedb. Ko danes, v nekolikanj manj nedolžnih časih, držimo v roki ponatis vinilne plošče Katrca, v naslovni pesmi občudujemo tako Kernjakov občutek za ljudsko melodiko in njegovo že prislovično duhovitost kot tudi Grošljevo radoživo interpretacijo, njegovo neposrednost, ki skoči pred poslušalca in ga zgrabi v prvih trenutkih poslušanja. Morda so te pesmi in izvedbe tudi zato ostale zimzelene. In morda so tudi zato dandanes še vedno (če uporabimo Kovičevo sintagmo) »večno nove«, sveže in vedno vnovičnega odkrivanja vredne.

 

(zapisal Matej Krajnc)