Novice

POEZIJA IN LJUDSKI TONI – PETDESET LET PLOŠČE »MOJ OČE« MIHE DOVŽANA

Leta 1970 je tudi v Sloveniji kot eni od federativnih republik bivše države v polnem zamahu zaživel diskografski posel. Založba Helidon je bila stara tri leta, rodila se je Založba kaset in plošč, veljalo pa je, da je popevkarska, torej mainstreamovska scena tistihdob beležila svoje posnetke zlasti na malih ploščah in EPjih, velike plošče so bile rezervirane zvečine za klasično, zborovsko glasbo, festivalske kompilacije in narodnozabavno glasbo. Ta je takrat še veljala za folk ali etno zvrst, namenjen določenemu segmentu občinstva, ni se še spremenila v skrajno zvrst popa za veselice, kot to velja dandanes. Kljub temu so teme za besedila v tej glasbi že pred letom 1970 posegale v t. i. »domačijsko« tematiko: oče, mama, domovina, lepote narave itd. Nekateri ansambli so že ves čas igrali na prvo žogo tovrstne tematske neposrednosti v besedilih, medtem ko so drugi, denimo ansambel Borisa Kovačiča, poskušali z angažiranjem pesnikov in pesnic to tematiko obdržati v območju poezije, ki je takrat že vzpostavljenim glasbenim obrazcem zvrsti dajala pečat integritete na višji ravni splošnoglasbene in literarne izpovedi. Med tovrstne zasedbe je sodil tudi ansambel Mihe Dovžana, ki je še v osemdesetih, v obdobju popolne komercializacije naše pop scene, kamor je sodila tudi narodnozabavna glasba, vabil k sodelovanju nekatere pesnike, denimo Ervina Fritza. Leta 1970 pa je Dovžan pri Helidonu izdal veliko ploščo Moj oče, ki velja za enega njegovih najbolj cenjenih albumov iz tega obdobja. K sodelovanju je povabil pesnico Svetlano Makarovič, na njegovih zgodnejših albumih, denimo Ob kmečki peči (Jugoton 1965) pa je sodeloval tudi Gregor Strniša, ki je precej pisal za Borisa Kovačiča.

Svetlana Makarovič je bila tudi na popevkarski sceni takrat že uveljavljena avtorica besedil. Znano je, da ji pisanje tovrstnih besedil ni bilo v veselje in jih v okviru lastnega opusa tudi ni posebej resno jemala, a ne glede na osebne preference gre za besedila, ki so v primerjavi s poznejšimi teksti za narodnozabavne viže precej štrlela iz povprečja, ne samo empatična Moj oče, pač pa tudi poskočna Pretesni čeveljčki. Za pričujoči album je napisala sedem besedil, eno je prispeval dr. Lev/Leo Svetek, ki je pisal in prevajal besedila tudi za Beti Jurkovič, Marjano Deržaj, ansambel Lojzeta Slaka in druge. Njegovo je denimo besedilo za Mandolino, ki jo je na prvem festivalu Slovenska popevka leta 1962 pel Stane Mancini, za popevko Nocoj, ki jo je Beti Jurković leta 1961 pela na svoji veliki plošči za Produkcijo gramofonskih plošč Radiotelevizije Beograd (srbohrvaško različico Nemi zanos je spisal Đorđe Marjanović), pa za pesem Golobček, ki sta jo leta 1962 v duetu peli Marjana Deržaj in Majda Sepe. Za Marjano je prepesnil jazzovski standard Jeepers Creepers, morda njegovo najpomembnejše in najslavnejše delo pa je zagotovo Vstajenje Primorske, neuradna primorska himna, za katero je melodijo spisal Rado Simoniti.  

Preostale pesmi na plošči so bile inštrumentalne, med drugimi znana polka Vesele citre in valček Ob Bohinjskem jezeru. Ploščo z dvanajstimi pesmimi je zaključila Jeseniška polka Jožeta Burnika. Na zadnjem ovitku albuma najdemo, kot je bilo to pri Helidonu v navadi, nekakšen mini katalog drugih vinilnih izdaj, med katerimi sta dve drugi Dovžanovi plošči, Kupite rože in Zaljubljen par (1969 in 1970); na obeh je kot besedilopiska sodelovala Svetlana Makarovič. Dovžan je ostal Helidonu zvest tudi v naslednjih desetletjih in pri založbi izdal niz plošč, na katerih so citre, ritem kitara in bas ustvarjali osnovno glasbeno podlago za vokalne harmonije pevk in pevcev, njegova zvočna podoba pa se je tako precej razlikovala od siceršnje glasbene podobe narodnozabavne glasbe; medtem ko so ansambli, kot sta Avsenik in Alpski kvintet, izvorno izhajali iz swinga, je Miha Dovžan v jedru ohranjal melodiko slovenske ljudske pesmi, podprte z zborovskim vokalnim izročilom, kar je zlasti v sodelovanju z vokalno zasedbo Fantje s Praprotna uspevalo tudi Lojzetu Slaku. Na pričujoči Dovžanovi plošči poleg pevke Ivanke Kraševec, pozneje z Otom Pestnerjem osrednje vokalistke Alpskega kvinteta, sicer sodeluje tudi trio Jožeta Burnika, kar nekaterim pesmim daje malce bolj klasičen narodnozabavni pridih.

Narodnozabavni ansambli so format velike plošče (sprva deset, nato dvanajstpalčnega) hitro posvojili in ga izkoristili tudi kvantitativno. Svoje občinstvo so privadili k rednemu kupovanju velikih plošč, medtem ko je bila popevkarska scena še nekaj časa omejena na male plošče, pozneje pa na kasete. Za prva prava vinilna popevkarska albuma pri nas tako bržčas obveljata veliki plošči Melodije za vas Ota Pestnerja in Sedem hudih let Alfija Nipiča, obe iz leta 1973. Prva je izšla pri ZKP, druga pri Helidonu. A o tem več kdaj drugič.

 

Izpod peresa Mateja Krajnca.

 

Galerija

Sledite nam: