Novice

Pa zapišimo to na 33 1/3 ali petdeset let prvega Helidonovega albuma s Slovenske popevke

Leto 1970 je na festival Slovenska popevka prineslo kar nekaj sprememb - začele so se "posodobljene" alternacije, kar pomeni, da smo na festival začeli privabljati pevke in pevce z drugih koncev Evrope, pa tudi tiste iz drugih republik skupne države. Iz tujine je vabilo redkokdo odklonil, ker je Jugoslavija kot neuvrščena država, ki ni sodila v noben politični blok, hkrati pa je bila še pomemben protinacistični akter v drugi svetovni vojni, uživala velik ugled v svetu. Jugoslovanski pevci in pevke pa so se med seboj že poznali in sodelovali iz časov prvih jugoslovanskih festivalov pred Slovensko popevko; takrat so bile najbolj priljubljene izvajalke iz Slovenije Marjana Deržaj, Beti Jurković in Majda Sepe.

Medtem ko je v Jugoslaviji industrija gramofonskih plošč resno delala že od konca štiridesetih let, torej od ustanovitve zahrebškega Jugotona, v Sloveniji nismo imeli svoje založbe, ki bi na pleča prevzela izdajanje domačih popevk s festivalov. Tako so plošče slovenskih popevk izhajale v Zagrebu in Beogradu, nekaj malega pa pri Gallusu - Mladinski knjigi, a ta je nosilce zvoka prav tako tiskala zunaj meja Republike Slovenije. Ko pa so šestdeseta leta prešla v drugo polovico, je mariborska Založba Obzorja ustanovila svoje glasbeno založništvo Helidon in s tem tudi prvo tovarno gramofonskih plošč pri nas. Pomemben korak, ki je v veliki meri definiral podobo slovenskega trga nosilcev zvoka še globoko v devetdeseta leta 20. stoletja.

Zanimivo je torej, da je z uvedbo razširjenih alternacij na festivalu Slovenska popevka leta 1970 sovpadala tudi prva zares naša dolgometražna izdaja izbranih popevk, torej prvi festivalski album na veliki plošči, ki je izšel in bil natisnjen v tedanji Republiki Sloveniji. Imenoval se je preprosto Slovenska popevka 1970.

Med štirinajstimi popevkami, zbranimi na veliki plošči (od dvajsetih, izvedenih na festivalu), je bilo nekaj velikih festivalskih uspešnic, denimo Solza, ki je ne prodam Edvina Fliserja (prva nagrada strokovne žirije), Mini maxi Belih vran (prva nagrada občinstva) in Pesem o pomladi in prijateljstvu Majde Sepe (tretja nagrada občinstva). Med drugimi pesmimi najdemo denimo Ljubim te Tatjane Gros (tretja nagrada strokovne žirije) in Moje poti Mete Malus (druga nagrada občinstva). Založba je čas, ki je bil na voljo za vsako stran velike plošče, dodobra zapolnila, na mali plošči pa je še posebej izdala pesem Iščemo očka Sonje Gabršček, ki sicer ni dobila nagrade, a se je prijela pri poslušalcih. Na hrbtni strani te male plošče so objavili še Mini maxi Belih vran.

Petdesetletnica prvega festivalskega albuma s Slovenske popovke, ki je izšel pri ugledni slovenski založbi in bil na domačih tleh tudi natisnjen, je ključna obletnica, prelomen dogodek v naši diskografski zgodovini. Odtlej so festivalske plošče s slovenskih festivalov proizvajali pri nas, izhajale pa so tako pri Helidonu kot malce pozneje pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana. Škoda je sicer, da na vinil nismo zapisali tudi vseh alternacij, zlasti iz tega pionirskega prvega mednarodnega leta, a pomembno je tisto, kar imamo in Helidonov album je pravzaprav tudi začrtal smernice tovrstnega objavljanja popevk pri nas. Ne pozabimo, da je leta 1970 založba s tem imela že izkušnje na drugih področjih glasbe, tako zborovske kot narodnozabavne. In navsezadnje je ob prelomu desetletja spet in dokončno oživela narečna popevka; pri njenem beleženju je imela založba Helidon takisto ključno vlogo.

(Iz zapisa Matej-a Krajnc-a)

Sledite nam: