"Slovenija, najlepša si dežela, / čarob'n svet na sred teh gurá ..." Leta 1986 smo, kot vsako leto, gledali Veselo jesen, z njo pa Ota in Naceta; oba sta bila takrat na vrhuncu igre: Oto je izdal album Mama Tereza z uspešnicami, ki jih je nabral v prvi polovici osemdesetih, Nace pa je imel za sabo dva albuma z bero radijskih in festivalskih uspešnic, med njimi Pompetovo Suzano, ki jo je leta 1986 zapel na "neuradni" Slovenski popevki; ta je takrat sicer že odšla s festivalskega prizorišča, a tistega leta so naredili večer popevk, tako vmes. Povrhu sta z Otom že leta 1984 pela Rodoškovo Mamo, eno največjih radijskih uspešnic osemdesetih. Za nov duet med Glasovoma slovenske pop scene je bila Vesela jesen logičen korak, seveda pa tudi pesem, ki mora pri poslušalcih pustiti močan vtis - tokrat o rodni grudi. Pestnerjeva melodija in besedilo Ivana Sivca nista puščala dvoma - Oto in Nace sta pobrala zlati klopotec, najvišjo nagrado za narečno popevko. Naslednji logičen korak je bila skupna plošča: nosilna pesem bo seveda festivalska, potem pa si bosta nekaj razdelila, nekaj pa zapela skupaj. Rdeča nit: slovenska dežela, pesmi za mamo in nekaj splošnoljubezenske tematike. Poleg naslovne pesmi, ki je izšla tudi na mali plošči z Mamo na hrbtni strani, je bila uspešnica skupna pesem Hvalnica dnevu, protagonista pa sta imela še posamezne solistične uspešnice: Oto Sončne Havaje in Spominčice (ki jih je pozneje na skupni kaseti s Heleno Blagne pel tudi Nace), Nace pa je zapel še dve pesmi za mamo: Daleč od doma in Mati, hvala ti. Kot uvod sta protagonista zapela Otovo pesem Mati, zemlja slovenska, kar je z naslovno, ki je bila uvrščena na konec plošče, pustilo še večji vtis tematskega albuma.
Oto Pestner je ob izidu plošče Slovenija, najlepša si dežela imel za seboj že skoraj dvajset let uradne kariere (neuradne še kakega pol desetletja več), bil je drugi tenorist gospelovsko-jazzovske zasedbe New Swing Quartet, pel pa je tudi z narodnozabavnim ansamblom Alpski kvintet. Osemdeseta so bila zanj po eni strani nadaljevanje festivalskih sedemdesetih, ko se je v zagodovino popularne glasbe zapisal kot bržčas najboljši pevec, kar jih je dala slovenska in jugoslovanska scena, po drugi strani pa je bilo to obdobje »preizkušanja terena«, ko si je poleg festivalskih in drugih uspešnic privoščil kar nekaj eksperimentiranja, denimo na progresivni plošči Pravi posao leta 1980 za Jugoton, pa na mali plošči Mary Ann leta 1984, ko si je za spremljavo posnel mogočen pestnerjevski zbor, nakar je vokalno eksperimentiranje tega leta nadaljeval na albumu Najljepše filmske pjesme za Jugoton. Nace Junkar se je na sceni pojavil leto poprej, 1983, s singlom Ti si moja melodija za Helidon. Naslednje leto je izšla še mala plošča Arija ljubezni, nato pa že omenjeni prvenec Svoje pesmi vam poklanjam, s katerim si je na sceni priboril svoj prostor med vodilnimi vokalisti tudi po zaslugi pesmi izpod peresa Pestnerja, Marjana Petana in zakoncev Rodošek. Nasledil ga je z albumom Melodije moje so bogastvo leta 1986, tudi pri Helidonu.
Razen posameznih pesmi na kompilacijah ni plošča Slovenija, najlepša si dežela, ki je luč sveta ugledala leta 1987 pri Helidonu z dvema različnima naslovnicama (za LP in kaseto), nikoli v celoti izšla na zgoščenki. Pričujoči prvi ponatis na tem nosilcu zvoka pa prinaša še nekaj dodatkov: že omenjeno Rodoškovo Mamo z Junkarjevega prvenca in nekaj Otovih solističnih pesmi: Mary Ann in Señorita sta že izšli na ponatisu albuma Mama Tereza, preostale tri pesmi pa so iz Otovega zgodnjega obdobja sedemdesetih - priredba uspešnice Toma Jonesa She's A Lady (Dama), pa popevki Imel sem jo rad in Ostal sem sam; prvi dve sta z male plošče, ki je leta 1971 izšla pri Helidonu.
Ena ključnih pop plošč slovenske glasbe druge polovice osemdesetih, ko so pesmi s tematiko domovine in mame, z njimi pa vse večji zagon harmonike v pop glasbi (Rendez-vous, Marijan Smode, Don Juan, Agropop, Big ben) in vpliv popa v narodnozabavni glasbi (Henček) začele spreminjati podobo naše pop scene, je zdaj arhivirana na mediju za prihodnje rodove. Oba, tako Pestner kot Junkar, sta tudi v devetdesetih še nizala uspešnice, pričujoča plošča pa je njuno osrednje skupno delo.

 

(Iz zapisa Matej-a Krajnc-a)