Novice

Boštjan Gartner - MIMOHODI

MILE LUNE IN SVETLA SONCA – MIMOHODI BOŠTJANA GARTNERJA
Ob pravkaršnjem izidu tretjega albuma Boštjana Gartnerja velja spet razmisliti o razmerjih med glasbo in besedo, obenem pa se spomniti tudi na terminološke posplošenosti. Gartnerja so vedno označevali za kantavtorja v najplemenitejšem pomenu besede; tako je že od prvega albuma Reka (1996), ki je pred kratkim doživela ponatis pri Kulturnem centru Maribor. Z Reko je Gartner na domačo sceno intimnega glasbenobesednega izraza vstopil po svoje, ne iščoč velikih reflektorjev, a prav zato tolikanj bolj eminentno. V letu, ko je izšel Pengovov zadnji studijski album Biti tu, je Gartnerjeva Reka povedno postavila mlajšo generacijo starejšim bardom ob bok in zaprla kljune nekaterim debeloglavnim kalinom, ki so vztrajno čivkali, da v slovenski glasbi ni več najti pravega presežka. Gartner je ostal zvest svojemu avtorskemu izrazu tudi na drugi plošči, Čas brez iluzij (Kulturni center Maribor, 2020), ki je prišla po daljšem diskografskem premoru, da bi nas prepričala v še vedno močan in avtorsko prepričljiv tok reke. Ko sem konec lanskega leta izvedel, da Gartner pripravlja nov album, točneje: da je že pripravljen, sem kar tlesknil s prsti: tretje poglavje! Kako se bo njegova avtorska sila pokazala v tretje?
Založba Helidon, ki se pod novim albumom podpisuje kot založnik, je bila že od nekdaj krovna založba marsikakega samohodca. Od sodelovanja s ŠKUCem pred petdesetimi leti, ko je izšla Pengovova plošča Odpotovanja, preko projektov Vena Dolenca, Marka Breclja, Andreja Trobentarja in drugih, je v devetdesetih ponudila prostor tudi redefiniranju učinkovitosti in izrazne širine pogovornega jezika, ko je pri založbi niz svojih najuspešnejših albumov izdal Adi Smolar. V zadnjih letih pri založbi ustvarjajo še nekateri drugi samohodci, a za Gartnerja vrata ugledne mariborske založbe niso nikoli bila preveč daleč in dobro je vedel, da MImohodi sodijo v ta niz. In ko že govorimo o terminologiji, je izraz “kantavtor” včasih kar preširok, saj načeloma zajema vse, ki pišejo in izvajajo svojo glasbo. Boštjan Gartner pa je pesnik in zanj bi najbrž obveljala beseda samospevec, ki jo zadnja leta uporabljamo za tiste najbolj townesvanzandtovske ravni umetniškega izraza pri spajanju besede in glasbe, ko velja, da mora pesem najprej stati na papirju, nato pa glasba doda še eno presežno dimenzijo in s tem ustvari celoto.
Novo ploščo z desetimi pesmimi je Gartner ustvarjal v studiu Bojana Jurjevčiča Jurkija; ta je poleg njega tudi edini glasbenik na plošči, dobro pa tudi vemo, kakšen glasbenik je Jurki. Od tiste davne Pop delavnice v osemdesetih, ko je s svojimi Basisti ustvaril posrečeno Od dela se umira, je s svojo maniro uglasbljevanja poezije vztrajno kopal in ril po pokrajinah besede, ustvarjal glasbo za gledališče, film in televizijo (ker se pač tako reče, kajne), kar pa je ustvaril lastne avtorske glasbe, ima svoj prostor med najvidnejšimi tovrstnimi izdajami. Sodelovanje dveh takih imen težko razočara, o čemer smo se imeli že priložnost prepričati v preteklosti. Pričujoči album je zgolj še en dokaz, da se tudi dandanes, v času, ko večina ušes težko preide enega samega, kaj šele dva klika, z jasno začrtano ustvarjalno potjo lahko rojevajo presežni rezultati. Ne seveda nujno za mainstream, a saj tja Gartnerjeva glasba ne cilja. Lahko pa seveda ohranimo upanje, da je bo kdaj kaj izdatneje slišati tudi na radijskih valovih, kjer se enodnevni šlagerji najpogosteje čisto brez sramu prodajajo kot vrhunska dela.  
Ploščo z desetimi pesmimi je likovno opremil Jakob Klemenčič. Od desetih sta dve temi ljudski z Gartnerjevo glasbo, vse ostalo je docela njegovo. Obe ljudski temi, Le nocoj še luna mila in Svetlo sonce se je skrilo, se popolnoma avtentično zlijeta z Gartnerjevimi avtorskimi pesmimi. Te nas že na začetku vabijo na sprehode po (samo)refleksiji, reminiscenci in upanju. Gartnerjeva intima je plemenita, ne iz tega časa, a hkrati vendarle zasidrana v tem vekomaju, ker je tudi on od tu, čeprav ni. Razumete? Plošča je polna gostov, popotnikov in daljav, njen konec pa je konceptualno cikličen: v temi Če še enkrat bi lahko začel ta konec učinkovito prekliče in nas zavrti nazaj v sprehode. Njegova kitara, ki je osrednji zvočni kompanjon besedam in glasu, se v vsaki pesmi posebej znajdeva v sozvočjih drugih glasbil iz Jurkijeve skrinje, od (drsnih) kitar do bendža, basa, tolkal in orglic, a ta sozvočja besede še dodatno zibljejo in jih nikoli ne previharijo. “Kaj drugače storil bi?” se sprašuje Gartner v zaključni pesmi. Pesem retoričnih vprašanj sežema njegovo ontološko (samo)držnost. Njeni imenovalci se pojavljajo skozi vso ploščo in s svojo blagodejno odločnostjo količijo sporočilo (samo)spoznanja, ki ga slišimo v prvem singlu Pada sneg: “Na polju bel sprijaznjen svet (…) Luna ziblje ta večer …” Nekakšno murnovsko občutenje sodobnega časa, ki miru skorajda ne pozna več, to pa zato, ker sami ne vemo, kje ga iskati in kako ga najti. In tudi zato so Mimohodi pomembna plošča. In potovanja Boštjana Gartnerja imajo povedati še marsikaj.
(Zapis Mateja Krajnca)

 

Galerija

Sledite nam: