Novice

Ansambel bratov Avsenik / ZLATI ZVOKI - ob jubilejnem izidu dvojnega LP albuma

Ob izidu vinilne ploče.

PETDESET LET »ZLATIH ZVOKOV« ANSAMBLA BRATOV AVSENIK

Leta 1972 se je Ansambel bratov Avsenik dokončno zapisal v zgodovino domače (in, kmalu bomo videli, tudi mednarodne popularne glasbe) kot ena najvidnejših in tudi komercialno najuspešnejših zasedb. Narodnozabavna glasba se je iz specializiranega poslušalskega okolja premaknila v mainstream in tam tudi ostala. Avseniki seveda niso bili novinci na sceni, ob izidu albuma Zlati zvoki leta 1972 so praznovali že skoraj dvajset uspešnih let delovanja z antologijskimi albumi, med njimi sta Tam, kjer murke cveto in Otoček sredi jezera. Album Zlati zvoki pa je bil razkošen dvojni album, ki je zakoličil podobo »Avsenikovega albuma« tudi za prihodnja desetletja. Na njem srečamo vse najpomembnejše sestavine, ki so poslušalca, željnega Avsenikovega zvoka, vedno znova zvabile v diskografske krajine. Teh ni bilo malo že leta 1972, po uspehu pričujočega albuma pa so se diskografska vrata odprla še bolj na široko.

Album, ki je izšel pri založbi Helidon, takrat že krovni založbi ansambla, je bil povzetek vsega, kar so Avseniki počeli do takrat, izkazalo pa se je, da stoji tudi skoraj na samem koncu ključnega obdobja za zasedbo; v letih pred Zlatimi zvoki so se poslušalstvu predstavili z nekaterimi melodijami, ki so v hipu ponarodele in prešle v kolektivno zavest, denimo Na Golici, Tam, kjer murke cveto in Na mostu. Skladateljska veščina tandema Vilka in Slavka Avsenika je bila jasna, prav tako tudi njihova tendenca, da avtorsko glasbo z ljudskimi prvinami ubesedujejo v sodelovanju z veščimi besedilopisci/piskami in tudi pesniki. Eden izvorov te glasbe je bil tudi jazz, iz katerega je izvirala večina glasbenikov iz zasedbe in swingovski način igranja Lea Ponikvarja je nekako utemeljil t. i. »narodnozabavni slog« igranja na kitaro, ki je bila, kot se je izkazalo, osnova za ritem zasedbe. V obdobju izida pričujoče plošče sta v zasedbi pela Ema Prodnik in Franc Koren, a Avseniki so sodelovali tudi z drugimi pevci in pevkami; tako se na plošči denimo pojavi Peter Ambrož, sicer član Slovenskega okteta, dokončno pa pride na svoje kot vokalni solist trobentač Franc Košir, ki je odtlej, čeprav je poprej že zapel, nekakšna maskota zasedbe, tako zaradi svoje humoristične žilice kot zaradi pesmi Shujševalna kura in MISS z besedili Toneta Fornezzija, ki je v pričujočih pesmih izmojstril »Tofovo besedilo za Koširja«, kar se bo pokazalo tudi v naslednjih desetletjih. Čeden pušeljček besedil Elze Budau je pričal, da je narodnozabavna glasba takrat kljub priljubljeni domačijski tematiki znala izbirati sodelavce/ke za besedila svojih pesmi; za ansambel Borisa Kovačiča je denimo pisal pesnik Gregor Strniša (pisal je tudi za Avsenike in še za koga), za Miho Dovžana pesnica Svetlana Makarovič. Instrumentalne skladbe so bile dobro domišljene in aranžersko izdelane do zadnje podrobnosti. Ko se dvojni album izteče s pesmijo Najlepše je doma, poslušalca mimogrede spet odnese na prvo stran prve plošče v polko, ki tudi naslavlja album. Naslovnica pa priča, da Avseniki niso leta že 1972 bili zaman v vrhu žanra.

Kaj je sledilo, vemo. Leta 1974 je v zasedbo prišel Alfi Nipič, pridružila se mu je Jožica Svete, Ema Prodnik je šla, prišla Joži Kališnik in dobili smo znameniti Avsenikov vokalni tercet, ki je pustil močan pečat na nastopih in diskografskih zapisih zasedbe. Zlati zvoki skupaj z naslednico Za tvoj praznik napovedujejo nova poglavja v zgodovini zasedbe in popularne glasbe nasploh; prišla so zelo hitro in neverjetno uspešno. Framusovski nasmešek Lea Ponikvarja, klarinetovsko zadovoljstvo Albina Rudana, namizna inštrumentalna dekoracija in zadovoljni pogledi članov in članice zasedbe so bili zazrti v prihodnost in predvsem v trdo delo. Izdatna količina skladb na dvojni plošči (ki je šele uvajala ta pogost narodnozabavni format) je pričala o izjemni avtorski kondiciji bratov Avsenik. Več kot 4000 koncertov je prineslo dragoceno kilometrino, v spremnem besedilu k albumu pa so prav programsko zastavili svojo usmeritev: biti ansambel, v katerega glasbi bo vsakdo našel nekaj zase.

 

Iz zapisa Mateja Krajnca

 

 

Galerija

Sledite nam: