Ob abrahamu istoimenskega albuma ansambla Borisa Kovačiča

Dober dan, sonce je bržčas najbolj nenavadna plošča v žanru narodnozabavne glasbe, vsaj za obdobje, ko je nastala in tja do osemdesetih, ko je Henček Burkat v svoje viže vključil bendžo, saksofon in bas-kitaro. Z izjemo Avsenikovih Zvokov violin se je žanr redkokdaj odmaknil od »klasičnih« glasbenih prijemov, morda zgolj še v primeru Mihe Dovžana, kjer so v zvočni sliki prevladovale citre. Vendar pa je plošča Dober dan, sonce bila nekaj posebnega tudi znotraj opusa ansambla Borisa Kovačiča. V časih, ko so tudi za narodnozabavno glasbo besedila še pisali pesniki in pesnice, je tudi glasbena industrija pri nas delovala precej drugače. Navada kupovanja velikih vinilnih plošč je bila še zelo v povojih, zvečine so poslušalci kupovali singlice in EP-plošče, pozneje v sedemdesetih pa kasete. A leta 1970 so bili kupci velikih plošč zvečine zgolj poslušalci t. i. »klasične« glasbe, pa zborovske glasbe in tudi narodnozabavnega žanra. Pri Jugotonu, PGP RTB v Beogradu in Mladinski knjigi so že v šestdesetih sicer izhajale desetpalčne vinilne plošče z osmimi pesmimi jazzovskega in popevkarskega žanra (zlasti festivalske kompilacije in posamezni albumi nekaterih uglednih pevcev in pevk – denimo Iva Robiča, Majde Sepe, Anice Zubović, Marjane Deržaj in Beti Jurković), a šele leta 1970 je založba Helidon kot prva izdala v Sloveniji tiskano dvanajstpalčno veliko ploščo s festivala Slovenska popevka. Na področju narodnozabavne glasbe so se prve tovrstne plošče začele pojavljati kako leto prej, okrog 1969, a očitno so se na prelomu desetletja prijele pri poslušalcih, saj je leta 1970 Helidon, ki je deloval od 1967, imel že kar mini-katalog velikih vinilnih plošč, od zborovskih do popevk in t. i. narodne glasbe, kot so takrat rekli žanru.

Boris Kovačič je kot klarinetist, skladatelj in aranžer svoj ansambel zasnoval leta 1960, v prvi polovici tega desetletja pa se je na popevkarski sceni s prvimi uspehi pojavila tudi njegova soproga Stanka. Kot solistka je zlasti s triom Vitala Ahačiča pa tudi s soprogovo zasedbo, v kateri je Ahačič igral harmoniko, ob prelomu desetletja za Helidon posnela niz uspešnih malih plošč, ki so bile hibrid popevke in »narodnega« žanra (Mati, Kitara). Kovačič sam je zvok na pričujoči plošči ubral nekolikanj drugače kot tedaj Avsenik ali Slak; oba sta bila Kovačičeva kolega pri Helidonu. Že Slak se je od Avsenikovega modela odmaknil z uporabo diatonične harmonike in vokalne zborovske štimunge s pomočjo Fantov s Praprotna, Kovačič pa, ki ni veliko igral na veselicah kot večina drugih narodnozabavnih zasedb, je v kitari obdržal »ponikvarski« swing, a harmoniko na večini pesmi potisnil v ozadje zvočne slike in v ospredje postavil trobento, klarinet, kitaro ter najrazličnejša druga glasbila, ki so bila po strogih merilih žanra sicer domena pop glasbe, denimo klaviature, točneje orgle. K sodelovanju je poleg soproge povabil dva že uveljavljena pevca popevk (Rafka Irgoliča in Staneta Mancinija), pa nekaj članov Slovenskega okteta, ki je takrat tudi snemal za Helidon (Tone Kozlevčar, Danilo Čadež, Peter Čare) in ploščo Dober dan, sonce žanrsko postavil nekam med klasično »avsenikovsko« polko (v manjši meri) in čisto svojstven popevkarsko-zborovski zvok, ki ga slišimo denimo v pesmih Dober dan, sonce, Pride čas in ljudsko ubrani Slovenska pivska pesem. Naslovna pesem je postala uspešnica, predstavili so jo tudi v TV-oddaji, pela pa sta jo Stanka Kovačič in Rafko Irgolič. Pride čas po zvoku spominja na nekatere Elvisove balade iz šestdesetih, denimo I'm Yours (ki jo je pri nas, zanimivo, pel Irgolič) in Indescribably Blue. Album, ki je nastal, je tako postal večžanrski in kot tak komercialno bolj zanimiv, saj so ga kupovali tako pristaši narodnozabavne glasbe, kot popevk in zborovskih pesmi.
Petdeset let, kar jih je minilo od izida albuma Dober dan, sonce, posnetkom v ničemer ne odvzema svežine. Še danes je žanrsko in zvočno tolikanj poseben, da nam zazveni sveže in prijazno. Avtor večine besedil je bil Gregor Strniša, Pride čas je ubesedil Miroslav Košuta, aranžiral pa je Jože Privšek. Kar je na albumu klasičnih polk, nekako ne prevzemajo zvočne slike; poslušalcu ostanejo v ušesih zlasti inventivne, bolj nenavadne, s popevko se spogledujoče plati plošče. Naslovna pesem ostaja tudi ena večjih uspešnic Rafka Irgoliča; našla je prostor na prenekaterih kompilacijah njegovih pesmi, ki so izšle pozneje. Stane Mancini se oglasi v zaključni Sem hodil v planine.

Na zdravje torej in vse najboljše! Ansambel Borisa Kovačiča je med drugim leta 1974 ob petnajstletnici izdal še en popularen album Čolnič sreče, ki je bolj žanrsko narodnozabavno naravnan, o čemer priča že naslovnica, a težko bi mu očitali, da je šlo zgolj še za en ljudsko naravnan ansambel polk in valčkov v časih, ko so bili žanri in glasbeni biznis še v povojih. Da je narodnozabavna glasba okrog leta 1970 še znala odkrivati sveže koncepte (tudi vizualno), priča tudi tedanji zanimiv Slakov opus, zlasti albuma Visoko nad oblaki in Titanic. Slišati Pride čas s plošče Dober dan, sonce pa je denimo spet popolnoma drugačna izkušnja. Žanrsko atipična in morda ravno zato vredna novega, sodobnega premisleka.

 

(zapisal Matej Krajnc)