Novice

Adi Smolar / Helidonove uspešnice 1 & 2

Kompilacija s sedmih plošč (če eno štejemo dvakrat, ker premore še za pol plošče dodanih novih pesmi), ki jih je Adi Smolar med letoma 1993 in 1998 posnel za založbo Helidon, je, kot je zapisano, zgolj prvi del njegovih uspešnic za to založbo. Res je, Smolar je za Helidon posnel ogromno gradiva, in nekateri albumi, denimo No ja, pa kaj (1993 in 1997), so pravzaprav že sami po sebi "greatest hits". Po prosluli "avdiciji" v pisarni Helidona in že omenjeni kaseti No ja, pa kaj, je Smolar z zasedbo Leteči potepuhi v studiu Činč posnel dolg niz zdaj že zvečine ponarodelih kantavtorskih poglavij devetdesetih. Sam ga spremljam že od diskografskega začetka, od leta 1989, ko sem pri teti v Ognjišču prebral intervju ob izidu prve kasete Naš svet se pa vrti (1989, 1991), kot gimnazijskemu kantavtorju-začetniku pa je v prvi polovici devetdesetih odprl široka poglavja jezika, za katera do takrat v slovenski popularni glasbi še nismo slišali, vsaj ne na tak način, in potrdil tezo Janeza Menarta, da je vsaka beseda lepa in v poeziji uporabna, če jo znaš postaviti na pravo mesto (zelo podobno je svojčas povedal tudi Kajetan Kovič), hkrati pa je s svojim smislom za humor (samoironijo), podrobnosti in (kar je lahko tudi sinonim za podrobnosti) dar opazovanja na našo kantavtorsko sceno po dolgih letih zatišja vrnil empatijo in potrdil, da je vsaka tema, na videz še tako nepomembna, vredna upesnitve.
Pričujoči plošči te teze potrjujeta. Kot je nekoč povedal že Bruce Springsteen, ko so ga vprašali, čemu toliko piše o avtomobilih: "Ne pišem o avtomobilih, ampak o ljudeh, ki so v njih!" To bi se dalo reči tudi za Smolarjeve pesmi, še več, to je njihovo bistvo. Ko si študent, tudi žuriraš, in veliko njegovih zgodnjih pesmi je nastalo iz teh izkušenj. Nato greš v službo, si ustvariš družino, življenje te zapelje kamorkoli že; če ostaneš sam, so te zadeve še toliko manj črnobele. Veliko Smolarjevih pesmi je o samosti ali samoti, ki pa ni nikoli vzrok za obup. Njegov smisel za samoironijo je rodil pesmi, kot so Jaz sem nor, Neprilagojen, Zlo počas, Jaz sem izvisu, J. C. van Damme ali Dvajset ljubic, njegovo satirično (družbeno) pero pesmi, kot so To bo hit, Vse za dober biznis ali Kravata, njegov smisel za "značajevke" pesem Ljubosumnež in njegova kontemplativna narava pesem Naš svet se pa vrti. Vmes nas spomni, da v življenju velja, da ni nobena juha tako vroča, kot se skuha (Tagada) in da je "hiti počasi" včasih bistvena vrlina, ki pomaga preživeti ... in tudi še kaj več (Saj se nikamor ne mudi). Dvajset pesmi s prve plošče, izbranih z albumov No ja, pa kaj (1993, 1997 - z dodatki), Neprilagojen (1994), Bognedaj, da bi crknu televizor (1995), Saj te prime - pa te mine (1996), Jaz sem nor (1997) in Od A do S (1998) nam ponuja dober prvi del vpogleda v Smolarjevo ustvarjalnost, v pesmi, ki jih vsi poznamo.
Na drugem delu Smolarjevih Helidonovih uspešnic srečamo še več pesmi z zgoraj omenjenih albumov, ki so tako ali drugače krojile domačo glasbeno podobo zadnjega četrt stoletja. Smolarjeva kariera traja še precej dlje, od leta 1981, kar pomeni, da bo kmalu štirideset let od prvega nastopa; prvo kaseto je izdal osem let pozneje in do takrat je bilo kar nekaj pesmi na njej med ljudmi že znanih. Širša priljubljenost je prišla v devetdesetih in to desetletje je zastopano tudi na tejle plošči. Leta 1998 je Smolar posnel svoj prvi “best of”, Od A do S, s katerim je zaprl prvi del svojega diskografskega poglavja pri založbi Helidon. A govoriti o “izboru” Smolarjevih pesmi je kaj nehvaležna zadeva – nekatere so iz množice pesmi, ki jih je posnel za Helidon, za hip morda res zaštrlele malce bolj kot druge, kar je seveda čisto normalno, a poslušalci se bodo spomnili vseh – velikega hita Bognedaj, da bi crknu televizor prav tako kot Božanskega glasu in Pasjih dnevov prav tako kot Ko spregovoriš ali Po službi. Na drugi plošči je tudi znamenita balada Daleč je za naju pomlad, ki jo je nekoč v Delu za primer najlepše domače pesmi o minevanju javno postavil pesnik Janez Menart, posnel pa denimo tudi Oto Pestner. Balada z mojstrskim zaključkom “Ponoči k meni se privije, / vsak njen dotik, tako poznan, / mi prežene grenko misel: / kdo od naju ostal bo sam?” sodi med najvidnejša samospevska dela pri nas in vse bolj apelira tudi na generacije, ki so se, ko je pesem izšla (1994), zgolj nasmihale: “Kje je še to!” Smolar je bil, ko je pesem posnel, star približno petintrideset let, pisec teh vrstic še ne devetnajst. Kako gre čas, bi veljalo zapisati, v slogu ene od pesmi na drugem delu uspešnic, tokrat iz leta 1996.
Bognedaj, da bi crknu televizor, Radi se imejte, Saj te prime-pa te mine, Pasji dnevi, V Slogi pa vrtijo, Ko sem bil mlad, sem bil trapast, Daleč je za naju pomlad, Premau … Na koncu inštrumental Srečno pot, ki ga najdete na albumu Jaz sem nor (1997). Vsega skupaj je na obeh ploščah Helidonovih uspešnic štirideset Smolarjevih pesmi s sedmih plošč. Tempo devetdesetih je bil hud; samo za Helidon med letoma 1993 in 1998 vsako leto vsaj en album (leta 1997 dva, ko je izšel še ponatis kasete No ja, pa kaj z dodatki) in tak tempo se je nadaljeval še vse do prve polovice naslednjega desetletja. Vsaka teh plošč se je prodala v zavidljivem številu izvodov in pričujoča statistika je čisto empiričen spomin na čase, ko ljudje še niso mislili, da so kulturne vsebine zastonj. Tudi to je dobra kost za žvečenje in ob poslušanju Smolarjevih pesmi tuhtajmo tudi o njegovi v marsikakem pogledu pionirski vlogi pri osvežitvi jezika v popularni glasbi pri nas. Malokdo se je vsakdanjih tem loteval na tako svež način. Na dveh kompilacijskih ploščah imamo zdaj pred seboj levji delež tistega, kar se je v Smolarjevem opusu najbolj prijelo. Drži se še dandanes, kar tudi marsikaj pove.

 

(Iz zapisa Matej-a Krajnc-a)

 

Galerija

Sledite nam: