Marija Ahačič Pollak je ena izmed mnogih glasbenikov, ki so sodelovali z našo založbo. Je slovenska pevka, skladateljica, besedilopiska, urednica, voditeljica in če bi še malo pobrskala po raznih razpoložljivih virih, bi verjetno lahko še kaj dopisala.
Rodila se je v Tržiču glasbeni družini.  Učila se je solopetja, igranja na klavir, po maturi na kranjski gimnaziji pa se je vpisala na Akademijo za glasbo. Leta 1956 je postala pevka v Ansamblu Slavka Avsenika, s katerim je med drugim zapela pesem Tam, kjer murke cveto. Nastopala je tudi z orkestrom RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča. Leta 1960 sta se z možem preselila v Kanado, kjer se je vpisala na Univerzo MC Gill in dokončala likovno pedagoško smer. Nastopa  v vlogi pevke, pianistke, voditeljice, urednice, promovira slovensko kulturno in glasbeno tradicijo. Je ustanoviteljica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev, kjer je bila odgovorna urednica in kot voditeljica še vedno sodeluje. Kar nekaj let je voditeljica dekliške vokalne skupine Plamen iz Toronta.

Ko tako prebiram o njej, drži to, kar je sama napisala o sebi. Navajam:

Mislim, da sem komponirala že od nekdaj ..., že tedaj, ko sem bila še čisto majhna. Le vedela nisem za to. Najbolj pa sem začutila potrebo, da se v glasbi izpovem, ko smo prišli v Kanado. Pesmi, ki sem jih tedaj napisala, so bile izraz moje duše. Vse so kar precej domoljubne, prav nič komercialne in nesporno govorijo, da je bilo moje srce še vedno v matični domovini.
Naša priznana kanadsko slovenska pisateljica Cvetka Kocjančič, je ob izidu moje plošče pri Helidonu napisala: "Tako lahko zapoje človek, ki je premagal prva težka leta na tuji zemlji in se je sprijaznil z dejstvom, da pripada dvema domovinama, ki si obe lastita del njegovega srca. Vsebinsko so Marijine pesmi čudovita podoba našega izseljenskega življenja, saj večina od nas nosi v srcu ljubezen do dveh dežel, ... do dveh domovin. Čeprav marsikdaj niti sebi ne priznamo, da bi nas utegnilo mučiti domotožje, nam je ob Marijini pesmi vedno lažje."
Po selitvi v Toronto, sem prvič obiskala svojo prijateljico v Montrealu, Marijo Svatina, ki je bila priznana umetnica v tkanju. Nekaj njenih umetnin še vedno visi v elegantnih poslovnih stavbah v Ottawi. Gledala sem njene statve, kako so se dvigale in padale, ter jih primerjala z življenjem, ki ima vspone in padce. Prav v njenem studiu, sem dobila navdih za svojo najljubšo skladbo Tečejo, tečejo nitke.
Moje glasbeno delovanje, pisanje melodij in besedil, pa bi bilo brez pomena, ko ne bi stal ob meni moj pokojni mož Peter. Njemu se moram zahvaliti za vse, kar sem naredila, pa naj bo to na družinskem, glasbenem ali izobraževalnem področju. Z menoj je tkal mojo življenjsko tkanino in skrbel, da so bile nitke veselja vedno dolge, kratke pa nitke solza.