Prvi samostojni album Roberta Magnifica je bil poleg Smolarjeve kasete No ja, pa kaj, ki je izšla leto poprej pri isti založbi, in Pengovove plošče Rimska cesta (Sraka 1992) bržčas ena treh najprelomnejših glasbenih izdaj prve polovice devetdeseth, vsaj kar zadeva meje jezika, ki jih je odstiral. Poleg tega je v zgodnjem obdobju nove države opozoril tako na naše domače ljudsko izročilo, kot tudi na vplive evropskih festivalov na naš glasbeni prostor in na nekatere druge glasbene vplive, ki z razpadom bivše skupne države niso kar poniknili brez sledi in ki so pozneje na zanimiv način tudi utemeljevali glasbeno-aranžersko plat Magnificove kariere. Že na začetku je bil "mednarodni" ustvarjalec v žlahnem smislu spajanja različnih kulturnih, jezikovnih in glasbenih vplivov, ki jih je hkrati učinkovito parodiral in družbi nastavljal, če ne že ogledala (sam bi verjetno dejal, da je to preveč profano), pa vsaj ostro zrcalce, uvid v pestro in pisano mentaliteto naroda na prepihu Evrope, ki bo ostalo vselej zaznamovano z najrazličnejšimi (kulturnimi) koreninami, od prvotnih slovanskih do pridobljenih keltskih, germanskih, romanskih in tako naprej po tej lestvici, ne da bi vselej vedelo, kaj naj z njimi, in kam naj se pravzaprav uvrsti.

A vprašanje narodne identitete je druga zgodba; ob razmišljanju o Magnificovem solističnem prvencu je pomembno vedeti, da gre ob vseh poglobljenih razglabljanjih iz prvega odstavka vsaj praviloma zlasti za to, da se ima protagonist dobro in da ustvari muziko, ki mu je všeč in ki je všeč tudi poslušalcem; ki se jo da peti na koncertih in da se ljudje, ki jo poslušajo, tudi zabavajo. Po petindvajsetih letih od izida je ta aspekt spet (ali vedno) še kako prisoten. Zgornja razmišljanja pa obveljajo zato, ker ni bil Magnifico nikoli zgolj zabavljač. In satira se mu je ponavadi posrečila, ker je bila nepretenciozna. Seveda je "imidž"  imel dosti opraviti z Magnificovo priljubljenostjo in s "ponarodelostjo" njegovih pesmi, a to zato, ker je bil dobro umerjen in duhovit. Prva faza "zelenega Jurija", evidentna že na izvirnem ovitku pričujočega albuma, je poslušalcu predočila nekaj iz folklore, nekaj, kar je domače, a kljub temu ne tolikanj sveto, da bi ne podleglo Magnificovi obdelavi; ta nikoli ne gre predaleč, ampak ravno prav daleč, da je distanca do "narodovih svetinj" jasna, duhovita, po drugi strani pa ostaja neposredna in poslušalcu blizu. Lahko se zabava, lahko razmišlja, lahko pa se zabava in razmišlja. Z naslednjimi fazami "čefurja" in (internacionalnega) "Balkan-boya" je Magnifico svojo javno podobo dokončno zasidral v javnosti, a imidž s prvenca je "intertekstualen", precej bolj kot poznejše (re)inkarnacije.

Štiri velike uspešnice, "celentanovska" 24.000 poljubov, pa Emanuelle, L'amour toujours in Revolution Is My Solution še vedno sodijo med najbolj priljubljene njegove pesmi nasploh. Jezikovne interference podirajo "klasičnost" njegovega popevkarskega izročila; če je v zasedbi U'redu, ki je njegovo ime na prelomu desetletja (1990) začela postavljat na zemljevid naše (popularne) glasbe bil determiniran z oznako "after", gre na samostojnem prvencu pravzaprav za "alter pop-rock" z etno-nastavki, ki so ravno takrat s Kreslinom in Beltinško bando začeli na novo postavljati podobo naše post-osamosvojitvene glasbene scene. Magnifico je bil "trendy", bil je hkrati pop in "edgy", zlasti pa mu je viselo dol za raznorazne "narodne" determinacije jezika in njegove svetosti; s Smolarjem sta tu vsak po svoje orala ledino, ki jo je že v poznih sedemdesetih in osemdesetih začel jasneje obdelovati Jani Kovačič, a takrat je vpitje komercialnih pop bendov in posameznikov s harmonikami in ženskimi imeni v naslovih prevpilo težnje dokončno osvoboditi jezik tudi v pop glasbi. Seveda, in to je treba poudariti, na inteligenten in duhovit način, ki se na videz venomer malce spogleduje z banalnostjo, a ravno v tem je keč: Magnifico v 24.000 poljubih ali v Revolution, ki hote ali nehote parodira "internacionalnost" naše leksike (zlasti pogovorne, na kar je v pesmi Full Cool v približno istem času mimogrede opozoril tudi Iztok Mlakar, a bolj neposredno) jezikovne interference popolnoma podredi sporočilu in teksturi "komada". Na tak način učinkovito zabeli marsikako zabavno, ki je poslušalec marsikdaj niti ne opazi, vzame jo za privzeto, kot dobro zabavo, kar seveda tudi je, ne da bi ob tem preveč premišljeval o "mejah jezika".

Na plošči sodelujejo med drugimi Barbara Pešut, Aleš Klinar, Sašo Bole, Saša Lošić, Jonas Žnidaršič i Jani Hace; aranžmaji so izdelani do potankosti, a hkrati dajejo vtis sproščenosti in improptuja. Ko govorimo o "štirih velikih uspešnicah", je to seveda zgolj jagodni izbor s plošče, kjer pravzaprav ne-uspešnic ni; Pastirče mlado in Zeleni Jurij sta se prav tako znašla na radijskih valovih in lestvicah, pesmi, ki zaključujeta stran A in stran B na kaseti in (zdaj tudi) vinilni plošči, pa sta pravzaprav ena in sta glasbena podlaga z enim besedilom in eno inštrumentalno variacijo - gre za pesem Summer Kisses Winter Tears, ki jo ljubitelji glasbe bržčas poznate v izvedbi Elvisa Presleyja; izrezali so jo iz filma Flaming Star (1960), kjer naj bi se pojavila, a je zlasti v Evropi dosegla veliko priljubljenost. Ideja zašpiliti ploščo z eno ali drugo variacijo na melodijo znane popevke daje albumu Od srca do srca nekakšen "koncept", vsaj navidezen, prav gotovo pa občutek zaključenosti ali celote, na kar je Magnifico pri ustvarjanju plošč bil vselej pozoren. In če ste pomislili, da se Magnifico kar nekaj zajebava, poslušajte predzadnjo pesem, priredbo rezijanske Da pa čanynu, ki jo je s pop ritmi, Katicami (ki so poleg Beltinške bande bile tudi po Magnificovi zaslugi ključna zasedba našega etno glasbenega preporoda) in besedilom, ki priklicuje okolje tipične "čage", Magnifico prav predestiniral za razmislek o tem, kako je pravzaprav z našim ljudskim izročilom in kako lahko obstaja zunaj ustaljenih obrazcev. Kreslin in Mlakar sta vsak po svoje zabelžila svojo narečno zgodbo (prvi tudi z glasbeno avtentikacijo, ki jo je pozneje popeljal v najrazličnejše ljudske godbe, drugi z minimalizmom), Smolar je s svojimi jezikovno žmohtnimi variacijami na študentovstvo in vsakdanjost nasploh ohranjal "klasično" kitarsko kantavtorstvo (na svoj način), Magnifico pa je s prvencem, zdaj tudi vinilnim, razbil skoraj vse stereotipe "slovenske samobitnosti" in ji ponudil opcije, o katerih ob srebrnem jubileju velja razmisliti tudi v kontekstu take ali drugačne družbenopolitične stvarnosti, čeprav te glasbe nikakor ne smemo povleči v ta lonec. Bilo bi škoda, je pa zanimivo tuhtati, kako bi bilo, če bi bili tudi kot narod odprti na isti način, kot so bile odprte omenjene izdaje naše zgodnje, tedaj še skorajda zares samostojne (postjugoslovanske in predevropske) stvarnosti.

 

Matej Krajnc