Pri nas obstajata dva velika nacionalna (popularno) glasbena arhiva: nacionalkin in Helidonov. Helidon  je bila prva slovenska glasbena založba, Založba kaset in plošč RTV Ljubljana (zdaj Založba kakovostnih programov) ji je sledila, a na nacionalnem radiu so že leta poprej redno snemali popevke in pevce in zbirali radijsko gradivo za raznorazne oddaje, pa tudi zaradi festivalov in drugih potreb. Izvajalk in izvajalcev pri nas ni manjkalo; ko govorimo "pri nas", v  dotičnem besedilu mislimo "v Sloveniji", ki je bila nekoč del Jugoslavije. Naše pevke in pevci so sprva nastopali na jugoslovanskih festivalih in izdajali plošče zlasti pri hrvaškem Jugotonu, beograjski založbi PRP RTB in Diskosu iz Aleksandrovca, posebej pa so snemali še za nacionalno radijsko hišo. Ko se je na Bledu leta 1962 začel festival Slovenska popevka, so posnetki z nje izhajali zvečine pri Jugotonu, nekaj malega je izdajala tudi Mladinska knjiga, ki pa je plošče tiskala drugje; svoje proizvodnje (še) nismo imeli. Leta 1967 se je z ustanovitvijo založbe Helidon pod okriljem Založbe Obzorja iz Maribora, to spremenilo. Dobili smo svojo prvo tiskarno plošč, posnetki pa so postali predmet izmenjave med Helidonom in nacionalko. Helidon je začel tiskati prve dvanajstpalčne velike plošče, sprva z narodnozabavno in zborovsko glasbo, hkrati pa male plošče s popevkami, ki so nato tudi začele izhajati na velikih ploščah. Leta 1967 je kompilacijo pesmi s Slovenske popevke denimo izdala še Mladinska knjiga, leta 1969 Jugoton, naslednje leto pa že Helidon. Helidon je nase prevzel tudi izdajanje plošč s festivala narečnih popevk. Nacionalka je v sedemdesetih najprej začela s kasetami, okrog leta 1972 so svoje prve kasete med drugim dobili Oto Pestner, Lado Leskovar in Majda Sepe, leta 1973 pa sta si Oto Pestner in New Swing Quartet pri Založbi kaset in plošč prislužila prvi veliki plošči. Proizvodnja je nato stekla, a Helidon je bil nekolikanj v prednosti in že v začetku boljši gospodar svojega arhiva. Tega se je nabralo ogromno; ko je leta 2002 kazalo, da bo Helidon zaradi morebitnega stečaja prenehal z delovanjem, se je zastavljalo tudi vprašanje, kaj bo z vsem tem arhivom. V sedemdesetih, osemdesetih in prvi polovici devetdesetih, ko je Helidon dosegel svoj komercialni vrh, se je nabralo tudi nekaj arhivskih kompilacij, ki so zdaj težko dosegljive, celo med zbiralci. O nacionalkinem arhivu tokrat ne bomo pisali, Helidon pa se je čez nekaj let pobral in njegov arhiv se je počasi spet začel popisovati in spravljati na kup. Pred nekaj leti se je novo vodstvo odločilo, da posnetke najbolj priljubljenih izvajalk in izvajalcev iz preteklosti spravi pod skupno streho z imenom Helidonove uspešnice. Šlo naj bi za kompilacije največjih uspehov s Helidonovih plošč in kaset, pa tudi za nekatere posnetke, ki so bili skriti na hrbtnih straneh plošč ali pa nikoli objavljeni, kar je podatek, ob katerem zbiralci in glasbeni zgodovinarji takoj zastrižemo z ušesom. Oho, redki posnetki naših pevskih imen!

Med letoma 2012 in 2019 je tako izšel čeden kupček plošč Helidonovih uspešnic, ki 1) ohranjajo posnetke s starih trakov, 2) prinašajo te posnetke v sodobne čase pred nove in mlade poslušalce. V tujini tovrstno glasbeno zakladnico ponavadi arhivirajo v obliki t.i. "box-setov", zbirk z več ploščami, ki  združujejo znano in neznano, objavljeno in neobjavljeno; pri nas zaradi sorazmernosti trga izhaja manj tako obsežnih zbirk, zato pa so Helidonove uspešnice "box-seti" v malem. Če denimo kupite zgoščenko Ota Pestnerja Mama Tereza, na njej poleg izvirnega salbuma iz leta 1986 dobite še izbor drugih, bolj ali manj znanih pesmi iz tega obdobja. Podobno pri New Swing Quartetu, ki imajo kar tri tovrstne zbirke in na njih tudi pesmi, ki nikoli niso izšle na nobeni plošči. Samo največji pristaši zasebe vemo, da so nekoč denimo posneli jazzovsko pesem Flat Food Floogie, ki so jo v tridesetih letih 20. stoletja peli bratje Mills in Louis Armstrong. A jo imamo in celo v slovenski različici, kar je za našo glasbeno zgodovino izjemnega pomena. Če pobrskate po zbirki, boste odkrili še marsikaj podobnega, denimo ljudske pesmi Marije Ahačič, dolga leta težko dosegljive posnetke Iva Mojzerja in izjemno uspešno ploščo Ota Pestnerja in Naceta Junkarja iz leta 1987, ki je že od začetka devetdesetih ni bilo moč uradno dobiti na nobenem nosilcu zvoka, čeprav na njej najdete nekatere največje pop uspešnice osemdesetih.

Pričujoča kratka ilustracija je zgolj uvod v debato o skrbi za naše popularnoglasbene arhive, ki jo bo treba nadaljevati kje drugje in ki se ponavadi konča z vzdihom "ni denarja" ali "kdo pa bo to kupoval!". Takšni vzdihi so docela nepotrebni in zavajajoči: vsaka država je dolžna tako ali drugače čimbolje poskrbeti za svoje glasbene zbirke; to gre klasiki precej bolje od rok, ker je njen trg bolj organiziran, popularna glasba pa očitno še vedno vztraja pri manjvrednostnem kompleksu, saj v svoji elitistični in večvrednostni drži pozabljamo, da tudi klasična glasba nekoč ni bila nič več in nič manj kot pop glasba svoje dobe. Popularna glasba pa ni vedno enaka popu; pop je sčasoma postal nadpomenka za potrošno, instantno glasbo, kar pa ne velja za ves popularnoglasbeni žanr, ki bi moral posledično dobiti drugo, boljše ime: za popevke so namreč nekoč besedila pisali ugledni literati in literatinje, pod streho popularne glasbe pa radi mečejo tudi songe in šansone, ki so praviloma uglasbena poezija in nimajo kaj dosti opraviti z instantnimi radijskimi hiti.

Helidonove uspešnice kot konsistentna zbirka torej opravljajo pomembno delo, ki je, kot dandanes radi rečemo, v nacionalnem interesu. Gre za naše umetniško izročilo, ki ga preteklost predaja sedanjosti, ta pa prihodnosti. Na prihodnost moramo misliti že v sedanjosti in zato so zbirke, kot je pričujoča, še tolikanj bolj dobrodošle.

(Iz zapisa Matej-a Krajnc-a)