Novice

Gori Usssi Vinetou / Mens sana in malvasia istriana

Helidon 1990

Pričujoči album Francija Blaškovića in njegove ekipe ohranja njegov ostri, brezkompromisni istrski rock, ki ga je krivično imenovati zgolj s tem imenom – v resnici gre za glasbo Francija Blaškovića, kjer se tu pa tam pridruži kak tekstopisec, poet, sicer pa ima stari bard vse pod nadzorom – svojo glasbo in Ligo za boj proti turizmu.

Zdrav duh v istrski malvaziji ni zgolj naključje – Blašković je neusmiljen satirik, ki nikoli ne počne ničesar na prvo žogo. Njegova satira je kompleksna, jezikovno žmohtna in variabilna, njegovi albumi niso za povprečno poslušanje »ob kavi«. Pri Helidonu so pred tridesetimi leti, ko je ob krhanju skupne domovine, kjer je Istra (kot dandanes) bila pravzaprav vsakršno in nikogaršnje ozemlje, pod uredniško taktirko Borisa Beleta izšla tale plošča, vsa besedila objavili na posebnem listu, priloženem plošči. Moj izvod, se je, priznam, navzel duha časa, ko sem nekaj časa prebival v kletnem ljubljanskem stanovanju in nosil s seboj izbrane plošče iz svoje zbirke, a nič hudega – v te namene se brez težav vdihne tudi kakšna sporica. A moj izvod je že od izida, ko sem ga iztaknil v eni od preminulih celjskih trgovin s ploščami, kjer sem kupil tudi Tantadruj (ti so izšli pri PGP RTB), zelo podvržen poslušanju in duhovom časa. To ne moti velikega duha, bi rekel Kljukec s strehe. In tudi Blaškovićevega duha ni motilo, da ne bi v letu, ko smo hodili po samem robu bratstva in enotnosti, naredil plošče o »zdravi pameti«, ki svet ponavadi zaobhaja. A v tem je tudi poanta Blaškovićevega ustvarjanja.

Poglejmo samo naslove: Trst je naš, Pulitička Ili Istra Ti Je Vila Ravijojla, Goodbye My Friend - Lahka Ti Domaća Zemlja, naslovna pesem. Pa bi se zmotili, če bi mislili, da se Blašković poslavlja. On samo naslavlja. Poslavljajo se drugi. Kdo vse je sodeloval? Pisana paleta glasbenikov in glasbenic; na plošči srečamo violončelo, saksofon, klarinet, najrazličnejše “tambure”, bas in glas prispeva sam Franci. Prav tako pomenljivo zapiše, da pričujoča plošča zaključuje trilogijo »beesida eli sida«; poiščite še prejšnji plošči Addio Pola (1988) in Welcome Home (1989), ki sta obe izšli pri založbi Suzy v zelo burnih časih. Trilogija se je nekako zaključila, Blašković pa je šele začel: v različnih (re)inkarnacijah je snemal in ustvarjal naprej, ko se je zgodba z bendom Gori usssi Vinetou za določen čas zaključila, se ni ustavil, pač pa postal še bolj neutruden, znan je načrt, da vsak mesec posname po en album; to mu je leta 2008 tudi uspelo in v naslednjih dveh letih bolj ali manj. Njegova diskografija se je razbohotila, postal je tudi član ekipe ustvarjalk in ustvarjalcev pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije!, a kvantiteta ni povozila kakovosti, Blašković je ostal zvest samemu sebi in svoji drži, kar je pravzaprav najbolj pomembno; to vidimo zlasti danes v »časih konvertitstva«, ko šteje zgolj novec, ne pa tudi integriteta – ta pa je za dolgoročno ustvarjanje še kako pomembna.

Kaj torej reči ob tridesetletnici tako pomembne plošče? Da čestitamo? Da je izšla na zapiku leta, ki je bilo še zadnje ne-vojskino leto v bivši državi? Da je izročilo albuma še vedno navdihujoče? Sploh po jezikovni in prvinski glasbeni plati? Ja, vse to lahko rečemo. Plošče, ki je izšla tudi na kaseti, ni lahko dobiti in tudi svojo ceno ima; dandanes je nadvse iskana med zbiralci, ki bi si radi bodisi dopolnili zgodbo benda ali pa bivše države, kjer smo leta 1990 na evrovizijski festival poslali Tajči s poskočno pesmico Hajde da ludujemo. Pretvarjali smo se, da je vse v redu. In Evrovizijo sem omenil zanalašč, kajti »mens sana« z njo nima več kaj dosti opraviti. Še manj »malvasia Istriana«. Rokenrol s svojo ostjo pa ostaja kot opomnik, da ploščo velja namestiti na gramofon in uživati v vseh odtenkih Francijeve odpiljenosti. What a wonderful world!

(zapisal Matej Krajnc)

 

Galerija

Sledite nam: