ČEZ TISOČ LET: IN MEMORIAM JURE ROBEŽNIK (1933-2022)

Življenje je vrtiljak, ki ga vrti sivi čas ... Podoba Lada Leskovarja iz davnih, črnobelih televizijskih dni je še zarisana v kolektivnem spominu spremljevalcev zgodovine domače (zabavne) glasbe. Prav tako Zgodba o puški št. 503, ki jo je Leskovar s poezijo Smiljana Rozmana zapel leta 1968. Spominjamo se marsičesa: brezskrbnega plesa Belih vran Na vrhu nebotičnika, galantne umirjenosti Katje Levstik, ko je v alternaciji z Marjano Deržaj leta 1963 pela Orion in tudi šansonjerske nonšalantnosti Arsena Dedića s Pegastim dekletom leta 1962. Jure Robežnik je s svojim delom poleg Sepeta in Privška odločilno zaznamoval prvo desetletje festivala Slovenska popevka, s svojim uredniškim delom pa velik del diskografske podobe domače glasbene scene. Domače v širšem pomenu besede; takrat smo bili še del Jugoslavije in za Založbo kaset in plošč, kjer je urednikoval, so snemali izvajalci/ke z vseh vetrov bivše države.

Večkrat slišimo, da slovenska popularna glasba naj ne bi imela dolge zgodovine. To seveda ne drži povsem, imamo jo že denimo iz časov Gorenjskega slavčka, kar je bila takrat popularna glasba, glasba tistega časa. Imamo tudi ljudske pesmi, ki so se, priljubljene, širile med ljudmi. Res pa je, da zabavnoglasbena scena v taki obliki, kot je o njej navada govoriti dandanes, v Sloveniji ni obstajala do pojava festivala Slovenske popevke. Imeli smo plese, radio, pevke in pevce, ki so nastopali/e v kavarnah in hotelih, nastopale in nastopali so tudi na nekaterih jugoslovanskih festivalih, ki so se pojavili že pred Popevko. Jugoton pa je tiskal plošče od leta 1947. Tudi vsejugoslovansko pevsko zvezdo smo imeli: Iva Robića, YU-Sinatro, kot so ga imenovali. Vendar se je naša, recimo ji »republiška« scena s polnimi pljuči razmahnila ob pojavu že omenjenega festivala, svojo tovarno plošč pa smo dobili ob koncu leta 1967, ko je nastal Helidon; ta je pod svoje okrilje vzel velik del popularnoglasbene scene, ki je bila prej vezana zlasti na Jugoton in beograjsko PGP RTB, nekaj malega pa je na ploščah objavila Mladinska knjiga (a je tudi tiskala pri Jugotonu). Z lastno založbo in tovarno plošč je leta 1970 bil izpolnjen pogoj za objavljanje kompilacij s festivala Slovenska popevka, Helidon pa je prevzel tudi festival narečnih popevk, t. i. Veselo jesen. Ko je v začetku sedemdesetih začela delovati tudi t. i. Kasetna, torej Založba kaset in plošč RTV Ljubljana, smo dobili še nacionalno glasbeno založbo, kjer je Robežnik postal glavno uredniško ime ob Ivu Umeku, ki ga je pozneje nasledil na mestu vodje založbe. Za licenčno produkcijo je skrbel Andrej Šifrer, eden mladih piscev pesmi, po izobrazbi pa pravnik, ki ga je Robežnik povabil k sodelovanju tudi kot izvajalca. Po nekaj letih objavljanja kaset je Založba kaset in plošč leta 1973 začela izdajati tudi velike vinilne albume.

Mlada scena Juretu Robežniku ni bila tuja, nikoli ni šlo za »spopad med mladim in starim«; ko so se v drugi polovici šestdesetih tudi pri nas pojavile vokalne in vokalno-inštrumentalne zasedbe po vzoru ZDA in Velike Britanije, je zanje spisal ključne zgodnje uspešnice, za Bele vrane denimo slavni Nebotičnik, za Eldo Viler nekolikanj pozneje Lastovko. Sodeloval je z najvidnejšimi pesniškimi peresi tistega časa, veterani in mladimi, od Strniše in Rozmana do Jesiha. Pozneje, ko so se pesniki začeli umikati mlajšim besedilopiscem in piskam, se je kot skladatelj popevk začel umikati tudi sam, a je poprej še izdatno sodeloval z nekaterimi »novimi« imeni, denimo z Elzo Budau in Dušanom Velkaverhom. Ob prihodu mlajše generacije na sceno so se namreč spremenila tudi razmerja sil: Tadej Hrušovar je pisal glasbo sam, prav tako večina bendov, ki so prihajali, sploh pa kantavtorji, ki jim je pisanje položeno že v ime. Kot urednik je Robežnik mnogo teh imen sprejel pod streho Kasetne in jim s tem ponudil možnost za ustvarjanje in prepoznavnost.

Sam se je v svojih zgodnjih letih kalil kot jazzovski glasbenik tako v zasedbi Mojmirja Sepeta kot v svoji lastni; že pred festivalom Slovenska popevka se je uveljavil kot jazzovski komponist, pianist in vibrafonist.

Od Glasu stare ure, ki je bila prva popevka, prijavljena na festival Slovenska popevka pod njegovim imenom leta 1962, do sedemdesetih, ko se je na festivalih in ploščah srečeval s pegastimi dekleti, pticami vrh Triglava, lastovkami, Ljubljančankami, mladimi očmi ali Majami z biseri, je nastala bogata skladateljska zapuščina pesmi, ki jim pravzaprav težko rečemo »zabavna« glasba, gre bolj za šansone, tudi tiste v bolj lahkotnih oblikah. Nikoli banalne in vedno spevne služijo te pesmi kot gradivo za raziskovanje naše zgodovine, ob njih pa lahko tudi zapojemo in/ali zaplešemo, ne da bi nam ob tem bilo nerodno. Srečno pot torej, Jure Robežnik, pesmi pa grejo naprej, na nove poti med nove generacije.

Matej Krajnc